V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bil z nadaljevanjem tradicije Zagrebških madrigalistov ustanovljen Zbor Hrvaške radiotelevizije. Najprej je deloval kot komorni ansambel pod vodstvom Mladena Pozajića in kasneje Slavka Zlatića, sčasoma pa se je razvil v prvi profesionalni zbor na Hrvaškem. V zadnjih sedemdesetih letih je njegovo umetniško identiteto izoblikovala vrsta uglednih glasbenikov in to pot, po Igorju Kuljeriću, enemu največjih hrvaških skladateljev in dirigentov, danes nadaljuje glavni dirigent Tonči Bilić.

Širok repertoar zbora zajema a capella ter vokalno-instrumentalne skladbe, ki segajo od zgodnje renesanse do najnovejših glasbenih del, posebna pozornost pa je namenjena predvsem ohranjanju hrvaške glasbene dediščine.

Svoj ugled si je zbor ustvaril z rednimi nastopi po Hrvaški, kot tudi mnogimi izvrstnimi koncerti v tujini, npr. v Rimu, Moskvi, Salzburgu, Milanu, Parizu, Benetkah in Berlinu. Sodeloval je tudi z vrsto uglednih hrvaških dirigentov (z Lovrom pl. Matačićem, Milanom Horvatom, Pavlom Dešpaljem, Nikšem Barezom itd.), številnih tujih gostov (s Claudiom Abbadom, Lorinom Maazelom, Igorjem Markevičem, Valerijem Poljanskim) ter mnogih solistov svetovnega slovesa.

Med vrhunce umetniških dosežkov Zbora HRT sodijo Spokorniški psalmi in Koncert za zbor Alfreda Schnittkeja,  Rautavaarinova Vigilia, Papandopulova Trpljenje našega gospoda Jezusa Kristusa in Hrvaška maša, Monteverdijevi Madrigali Guerrieri et Amorosi in Vespro della Beata Vergine, Bachova Trpljenje po Mateju in Trpljenje po Janezu, Haydnova Stvaritev sveta, Händelov Mesija, Trpljenje po Luki Pendereckoga, Trois poemes d' Henri Michaux Witolda Lutoslawskega (delo naročeno in komponirano za Zbor Radiotelevizije Zagreb, današnji Zbor HRT-ja), Svatba Stravinskega, Kuljerićev Hrvaški glagoljaški rekvijem in opera Živalska farma ter Triptihon Ivana Brkanovića. Zbor je prejel Diplomo Milke Trnine za izredne umetniške dosege v letu 2004 za izvedbo Hrvaške maše Borisa Papandopula pod taktirko Tončija Bilića. Zbor je prav tako prejel dve prestižni hrvaški diskografski nagradi Porin leta 2005 za album leta v kategoriji klasične glasbe (zgoščenka Hrvaška maša v založbi Cantus) in leta 2007 za najboljšo kompozicijo napisano za solo ali manjšo (Kuljerićeva skladba Križ, daj nam ti milosti na zgoščenki Kako jelen išče izvir v založbi Orfej/HRT) obe pod vodstvom Tončija Bilića.

Od leta 1998 se je Zbor HRT–ja z glavnim dirigentom Tončijem Bilićem usmeril v a cappella petje in petje z instrumentalno spremljavo. Tako je nastal ciklus Sfumato, ki želi publiki približati dela hrvaške glasbene dediščine, mojstrovine kot tudi redkeje izvedene skladbe klasične literature ter najnovejše stvaritve zborne glasbe na Hrvaškem in v svetu. Ciklus ima tudi likovno dimenzijo, ki je razvidna iz podnaslova Duhovni zvoki, barve in oblike, in se uresničuje v sodelovanju z Muzejem Mimara.