Sanjaril sem o tem, da bi na letošnjem Festivalu Maribor predstavil opero, pa ne katerokoli temveč Čarobno piščal. Potrebovali bi gore denarja za razkošno scenografijo, orkester in ruske soliste.  Zamišljal sem si silhuete opernih zvezd, kako stopajo iz limuzin in nakičene obiskovalce v krznenih plaščih, ki se sprehajajo po sveže pozlačenih ulicah Maribora … Prekleta finančna kriza, zdaj pa bo iz tega le en velik nič. Dobesedno NIČ.

Ko smo spoznali, da so operne zvezde predrage in da nam njihova prepoznavnost ni dosegljiva, se je moja operna fantazija razblinila; imel sem tri dni časa, da se spomnim česa drugega. Prvi dan sem poklical Brigito Pavlič in z najbolj navdušenim glasom, kar ga premorem, rekel: »Imam ga! Zate imam nič.«

»Kaj,« je rekla, »ti prasec.« V resnici seveda ne govori tako, vendar sem jasno slišal, da je bila vsekakor čisto iz sebe.
»Ne obupavaj,« sem zatulil nazaj, »imam nekaj: in sicer Nič.«
»Neee?«

Čisto zares: najbolj čudna, najbolj čudovita in vznemirljiva beseda v vesolju je tokrat služila kot moj navdih. Sam koncept je Mariborov. Ne potrebuje denarja – ne sme biti niti vstopnine (mora pa biti izstopnina). Imamo proste roke.  Lahko smo brezmejno kreativni, dokler je rezultat nič. Obiskovalci lahko pridejo brez krznenih plaščev – pravzaprav lahko oblečejo kar nič.

Toda, kaj je nič?

Pomisli malo! / Poskušaj si ga predstavljati! Ne moreš – saj si ti del niča in motiš nič pri njegovem ničnem bivanju, ker ti nisi nič. In tako naprej. Morda bi lahko vplivali nanj kot neke vrste trop – vrsta figurativne umetniške aluzije – filozofija v glasbi? Pa kaj še. In tako naprej. Takoj ko smo soočeni z ničem, pričnemo ta prostor z nečim polniti. Z vsakega zornega kota se spotaknemo ob nekaj: verski pristop (večna strašna praznina), znanstveni (nasprotja in evolucijska načela), filozofski (…). In tako naprej. Od antičnih pa vse do najboljših fizikov našega veka; ovire in paradoksi zapolnjujejo »Ničev« vsevedni prostor. Nič ni le veliko dognanje, temveč kar je sam prekleti sveti gral. In popolnoma nič ne moremo. Ne glede na to, kje iščeš, ne boš našel. Kaj torej počnemo z njim? Vi povejte nam!

Imamo program. O, ja, imamo program. Bojim se le, da bomo dali več kot smo obljubili. Vse polno bo opotekanja – polno motnih, čudaških atomskih preprek. Celo najbolj racionalno razmišljujoč pisatelj Bill Bryson se spotakne ob »Nič«:

»Toda zelo dolgo ni bilo atomov ali vesolja, v katerem bi lahko lebdeli. Ničesar ni bilo – nikjer popolnoma ničesar. Razen nekaj nepredstavljivo majhnega, kar znanstveniki imenujejo enkratnost. In kot kaže je bilo to dovolj.«

»... en proton se je stisnil na milijardinko svoje običajne velikosti.«
»... vsak delček snovi od tod do roba stvarstva (KARKOLI pač že to pomeni).« 
»... in jih stisne v prostor, ki je tako neznatno ozek, da je popolnoma brez dimenzij.«

Tako opisuje dogodke, ki so pripeljali do velikega poka. Vendar to ni »Nič«. Prav gotovo je opisal nekaj. FINCI imajo najboljšo besedo za Nič. Enostavno ne obstaja. Beseda ne obstaja!! To! No, zdaj smo že bližje. Pa nismo. Dobro ... Morda je vseeno bolje, da skušamo Nič poiskati v glasbi. V prostoru med notami. Glasba je v  bistvu najboljša, kadar govori o Nič. Vsaj tako bi lahko bilo. NIČ ne obstaja. Nič je nič. »Ali bi lahko bilo nič, če ne bi nihče vedel, da je nič?« Od starih Grkov naprej; do navidezno neskončnega vesolja, zapletene matematike in fizike; poslednja nirvana za budista (najti zadovoljstvo v niču); najhujša žalitev, ki jo lahko rečeš otroku (ti si nič); vključevanje ničle; obleči nič, biti nič; in grati nič.  Igrati nič? Bomo poskusili, vendar se bo seveda nekaj dogajalo. In to je lepota niča,  nemogoče ga je doseči.

Raziskovanje nečesa, brez da bi vedel, kaj sploh je, je poučno, je osvobajajoče, je surovo znanje. »Vse se je razvilo iz nič« in se bo končalo kot nič? Vesolje je nič? Še ena nemogoča stvar, morda zato, ker mora svetloba, ki potuje do zvezd milijarde svetlobnih let stran, potovati skozi nekaj, da pride tja – tam obstaja elektromagnetno polje, čeprav v Niču.

Bog – vzdevek: Veliki pok se je razvil iz nič?

Zakaj torej tako na dolgo razglabljam o Niču prav tem uvodu, ko vas želim pozdraviti na četrtem Festivalu Maribor? Zato, ker je to najbolj ambiciozna stvar, ki sem se je lotil. Vem, da bom naredil več, kot sem rekel, da bom. Seveda vam ne morem ponuditi nič. Največ kar vam lahko ponudim so delci, ki potujejo proti nepopolnim idejam niča. Lahko pa rečem o Niču, da je popolno nasprotje nevrotičnosti, vendar te razmišljanje o Niču naredi ravno takšnega. Po drugi strani pa je Nit časa VSE! Preden boš šel spat po »Niti časa«, boš slišal 43.000 let glasbe, ki so jo naši predniki bobnali, praskali, pihali in peli in ki smo jo mi razvrstili v svojo nit skladb. Človekovo kolektivno glasbeno zavedanje bo blisknilo v tvoja ušesa. Seveda smo morali izpustiti nekaj stvari, pravzaprav cela desetletja, celotne čudovite kulture, tvoje najljubše glasbeno delo (če pa sem ga vključil, je samo del, ali pa je zataknjen ob nekaj, kar morda sovražiš). Ta program je prav toliko namenjen zadovoljitvi obiskovalca, kot je tisti blisk tvojega življenja, ko potuješ skozi Nič, tak kot film.

In vmes in med tema dvema programoma imamo kopico Italijanov – HURAAA, te slišim vzklikati.

Moj novi prijatelj Giovanni Antonini ne potrebuje predstavitve – hotel sem samo zapisati njegovo ime, saj se sliši tako sladko. Sollima je velik dramatik, zvočen čelist, ki ima preko Monike korenine v teh krajih. In ko smo že pri teh krajih, si skoraj ne upam omeniti prihoda Dejana Lazića, da ne bi imeli takšne smole kot v prejšnjih letih, ko so vmes posegle nesreče in nezgode. Držimo pesti, da bo tokrat hrvaškemu geniju končno uspelo priti.

Temna navdihujoča sila Dvorca Dornava čaka na Satu in na našo domišljijo. Vstop v nekatere tamkajšnje prostore na lastno odgovornost. Maribor je laboratorij moje domišljije.

Rad bi se zahvalil Brigiti, da je tako nora. Rad bi se zahvalil Janet in Jan, da sta noro radodarni in rad bi se zahvalil Mariborčanom, da ste. In tako naprej.

Richard Tognetti,
Umetniški vodja Festivala Maribor

DOBRODOŠLI NA FESTIVALU MARIBOR